Visoko šolstvo

Visokošolsko izobraževanje ureja Zakon o visokem šolstvu. Študij poteka na javnih visokošolskih zavodih: univerzah, razčlenjenih na fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole (te lahko delajo tudi zunaj univerz) in v zasebnih fakultetah ali visokih strokovnih šolah (samostojni visokošolski zavodi). V Sloveniji imamo 4 univerze: Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Mariboru, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Novi Gorici; Največja med univerzami je Univerza v Ljubljani, ki ima 23 fakultet, 3 umetniške akademije. Univerza v Mariboru združuje 16 fakultet, Univerza na Primorskem pa ima 5 fakultete in 1 visoko strokovno šolo. Univerza v Novi Gorici združuje 5 fakultet in 2 visoko strokovno šolo. Ustanoviteljica Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze na Primorskem je Republika Slovenija, med tem ko je pri ustanovitvi Univerze v Novi Gorici poleg javnih sredstev, sodeloval tudi zaseben kapital. Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne, kar visokošolskim zavodom zagotavlja predvsem svobodo raziskovanja, umetniškega ustvarjanja in posredovanja znanja ter samostojno urejanje notranje organizacije in drugo.

Študijski programi 

Po prenovi slovenske zakonodaje na področju visokega šolstva v duhu Bolonjskega procesa (spomladi 2004)  so v slovenski visokošolski sistem bile uvedene med drugim tudi strukturne spremembe. Po novem je naš visoko šolski prostor strukturiran okrog treh glavnih študijskih obdobij, pri čemer je naloga vsake ravni, da pripravi študenta na uspešen vstop na trg dela, za nadaljnje izobraževanje ter aktivno državljanstvo.

Nova študijska struktura ima tako tri stopnje. Prva je dodiplomska, drugi dve sta podiplomski. Prva stopnja je binarna in ima dva tipa študijskih programov: univerzitetne in visoke strokovne. Trajanje dodiplomskih študijskih programov je opredeljeno z leti (tri do štiri leta) in kreditnimi točkami (180 ali 240 ECTS). Študijski programi, ki izobražujejo za regulirane poklice (zdravnik, zobozdravnik, farmacevt, medicinska sestra, babica, veterinar, arhitekt, pravnik) lahko imajo izjemen položaj. Naziv, ki si ga bo posameznik pridobil po končani prvi stopnji bo po splošnem pravilu diplomirani ((UN)-za univerzitetno prvo stopnjo) in diplomirani ((VS)-za visokošolsko strokovno prvo stopnjo).

Druga stopnja ima en tip študijskih programov. Ohranjeno je tradicionalno poimenovanje: magistrski študijski programi. Trajanje magistrskih študijskih programov je prav tako opredeljeno z leti (eno do dve leti) in kreditnimi točkami (60 do 120 ECTS). En tip študijskih programov je tudi na tretji stopnji: doktorat znanosti. Študij te stopnje traja tri leta oziroma obveznosti je za 180 ECTS. Na tem mestu je potrebno poudariti, da gre pri programih druge stopnje za strokovni magisterij, saj se po Bolonjski  visokošolski prenovi poslavljamo od znanstvenega magisterija. Razlika bo predvsem opazna pri navajanju pridobljenega naziva, saj se bo okrajšava mag. pri znanstvenem magisteriju še naprej zapisovala pred imenom, med tem, ko se okrajšava za naziv pridobljen na novih magistrskih programih (druga stopnja) piše za imenom posameznika. 

Vpis

Najpomembnejša pravila o vpisu v visoko šolstvo predpisuje Zakon o visokem šolstvu (38., 38.a, 40. in 41. člen). Pogoj za vpis v nove programe prve stopnje (univerzitetne smeri) je matura, v nekatere študijske programe pa vpis omogoča tudi poklicna matura in izpit iz enega od predmetov splošne (gimnazijske) mature. V visokošolske strokovne programe prve stopnje (strokovne smeri) se poleg tistih, ki imajo maturo, lahko vpiše tudi, kdor ima zaključni izpit oziroma poklicno maturo po ustreznem štiriletnem srednješolskem programu, določenem s študijskim programom. Za vpis v nekatere univerzitetne ali visokošolske strokovne programe morajo kandidati z izpitom dokazati posebne sposobnosti (likovna, glasbena nadarjenost, psihofizična sposobnost). Pogoji za vpis v programe druge stopnje, so določeni s programom: največkrat je pri izbiri pomembna povprečna ocena pri študiju prve stopnje, sodelovanjem pri raziskovalnem delu, včasih so zahtevane tudi delovne izkušnje.

Šolnina: Študenti za študij prve stopnje v državnih in koncesioniranih visokošolskih zavodih ne plačujejo šolnine. Plačujejo pa jo redni študenti v zasebnih zavodih, ki niso koncesionirani, študenti izrednega študija. Druga stopnja študija je tudi praviloma brezplačna v državnih in koncesioniranih visokošolskih zavodih, vendar je lahko dejansko stanje različno od zavoda do zavoda.

Študijsko leto in razporeditev študijskega dela

Po Zakonu o visokem šolstvu (37. člen) traja študijsko leto od 1. oktobra do 30. septembra.

S spremembami visokošolske zakonodaje je prišlo tudi do drugačnega vrednotenja obremenitve študentovega dela. Po zakonodaji se morajo vsi novo nastali študijski programi prve, druge in tretje stopnje primerno ovrednotiti z ECTS (European credit transfer system) točkami. Posamezni študent bo moral za uspešno opravljen letnik študija opraviti 60 ECTS kar predstavlja med 1500 do 1800 ur (1 ECTS =25 do 30 ur študentovega dela) obremenitve letno oziroma 40 ur tedensko. Za študentovo obremenitev se šteje obisk predavanj, vaj, izdelava seminarskih nalog, iskanje literature, opravljanje prakse, priprava na izpit, izvedba izpita, itd. Če povzamemo lahko rečemo, da spada v obremenitev študenta vso delo, ki ga posamezni študent opravi za uspešen študij.