ŠOUM je prejela veliko število kratkih študentskih zgodb. Komisija v sestavi Ane Helbl, Ferija Lainščka, Orlanda Uršiča in Vinka Moderndorferja je morala odločiti, kdo so prvi trije avtorji. Na natečaj je prispelo 22 študentskih del.

ANTOLOGIJA TESNOBE

Ob zaključku dela komisije za Natečaj za najboljšo študentsko kratko zgodbo na temo študentskega življenja se je tako rekoč sama od sebe ponudila gornja rdeča nit oziroma poimenovanje vodilnega motiva vseh prispelih kratkih zgodb. To pa je zagotovo tesnoba, skorajda vse zgodbe namreč na intimen način izpisujejo tesnobo in občutke izključenosti iz družbe zaradi pandemije. Študentsko življenje je tisti zadnji, zaresen prehod v odraslo in samostojno življenje, to so prvi koraki na poti k prevzemu odgovornosti za svoje življenje, študij je pravzaprav bolj preizkušnja vztrajnosti ob neuspehih kakor pa pamet ali nadarjenost. Vendar je študentsko življenje tudi eno izmed, če ne že najlepše obdobje človekovega življenja, saj gre ob vsem naštetem tudi za mehčanje prepričanj o svetu, kot smo jih imeli pred študentskimi leti. V času študija se spreminjajo naši pogledi na družbo, na prijateljstva, na ljubezen, odmikamo se od primarne družine in na vsa najstniška prerekanja s starši pričnemo gledati iz drugega zornega kota. Vse to pa pride skozi druženja, prijateljstva, prve resne ljubezni, prve poskuse skupnega, partnerskega življenja, skratka skozi socializacijo. Na natečaj je prispelo 22 del, eno delo ni zadostovalo formalnim zahtevam, ena izmed prijaviteljic je sama odstopila od natečaja, tako da je komisija obravnavala dvajset kratkih zgodb. Vse zgodbe si nedvomno zaslužijo čestitke, napisane so na različne načine, uporabljena so različna orodja, a prav pri vseh je zaznati omenjeno tesnobo in negotovost. Posebej po kvaliteti izstopa zgodba Sprehajalec psov, za katero se morda skriva zdajšnji ali bodoči veliki pisatelj. A te zgodba komisija ni mogla obravnavati enakovredno ostalim, saj po obliki pravzaprav ni kratka zgodba, ampak odlomek ali prolog romana.

Komisija v sestavi Ane Helbl, Ferija Lainščka, Orlanda Uršiča in Vinka Moderndorferja pa je vendarle morala odločiti, kdo so prvi trije avtorji.

Tretjo nagrado je komisija odločila podeliti zgodbi z naslovom O prijateljstvu, o pogrešanju avtorice Zale Zupan, ki izkazuje motiv negotovosti, osamljenosti pogrešanja in želje po človeškem stiku, po toplini in iskrenem prijateljskem druženju. Zelo posrečeno je avtorica izpisala mladostno igrivost, ko dve prijateljici prekršita prepoved gibanja in se obiščeta ter se ob snidenju celo poljubita, kar se sicer ne bi zgodilo. In v tem je pretresljiv izpis želje po fizičnem, telesnem stiku s sočlovekom. Posebna odlika zgodbe je spontan jezik, ki meji na neposredno izpoved in s tem nakazuje na poetičnost izraza.

Drugo nagrado je komisija odločila podeliti zgodbi z naslovom Bel zvezek z modrimi pikami avtorice Tjaše Gajšek, ki je pretresljiv izpis notranje stiske mlade osebe, ki je v brezizhodnem položaju. Izpis nemoči glavne junakinje, ki se sooča z bulimijo, bralca sooča z izjemno močjo izgraditve psihologije glavne junakinje. Zelo dober je tudi ritem podajanja zgodbe. Samota ali osamljenost pri bralcu vzbudi simpatijo do junakinje, a kljub temu avtorica pri pisanju ne zdrsne v patetiko. Motiv zgodbe bi lahko bil pravzaprav pisanje kot odrešitev, saj mlada junakinja svojega zloma ne more izreči psihiatru, lahko pa jih napiše v zvezek, ki ga nosi s seboj in vanj kaj zapiše.

Prvo nagrado je komisija odločila podeliti zgodbi z naslovom Naša Jana avtorice Patricije Sedminek, ki je od vseh prispelih zgodb najbolj izdelana v vseh elementih, ki jih kratka zgodba zahteva. Sprožilni moment zgodbe bralca takoj pritegne, saj v prvem stavku izvemo, da ima glavna junakinja nočne more in je v tem smislu seveda takoj literarno zanimiva. V kratki zgodbi, ki je zgoščena forma in je potrebno na majhnem prostoru povedati vse, je prvi stavek zelo pomemben, saj je od tega odvisna nadaljnja bralčeva pozornost. Kratka zgodba je v tem smislu v večji negotovosti kot roman, a avtorici je sprožilni moment nedvomno uspel. Motiv zgodbe se nam izriše skozi suvereno pripoved o mladi ženski, ki je v nekem praznem teku, zdi se, da se sooča z ujetostjo v nekem trenutku doma, namesto, da bi bila nekje drugje. In v tem smislu motiv asociira na izključenost iz lastnega življenja v študijskem okolju, študentka mora biti doma, namesto v študentskem domu. Čeprav doma ni vse narobe, junakinja se z obiski pokopališča srečuje z dedom, z njim se pogovarja in ga prosi, naj iz nebes pazi na babico, ki postaja zelo nerodna in s tem sama sebi nevarna, a babica je po drugi strani vendarle tudi prostor topline, svobode, prijetnih spominov na otroštvo. A vendarle, glavna junakinja te zgodbe je z mislimi nekje, od koder je odšla, a se je morala zaradi zdajšnjih časov vrniti domov, kjer doživlja nočne more, nemoč, razdraženost, nepotrpežljivost. Zgodba je vsekakor najboljša refleksija skupnega motiva, ki ga nakazujejo vse prispele zgodbe. Zgodba vsebuje tudi kratki zgodbi zelo potreben zasuk na koncu, saj junakinja pove, da pravzaprav dela v gledališču in s tem bralcu pušča odprt konec, s tem pa možnost, da bralec s svojimi notranjimi svetovi ugotovi, o čem zgodba pravzaprav govori. Morda junakinja o vsem, kar nam je povedala, le piše scenarij ali pa morda režira dramsko igro, v katero je vnesla današnji čas in like zgradila iz svojih najbližjih. In tako je za kratko zgodbo ali literaturo tudi prav.

Naša Jana je zgodba, ki tako po formalni in vsebinski plati spominja na prve kratke zgodbe danes najprepoznavnejše avtorice kratkih zgodb, Suzane Tratnik. Tako zgodbo bi zagotovo lahko našli v Suzanini zgodnji zbirki kratkih zgodb Z mojega dvorišča. Vsekakor avtorica izkazuje talent, načitanost in sposobnost za ustvarjanje kratkih zgodb.